|
Predstavljajte si naslednje: Piran okrog dveh popoldne, vi
se sprehajate ob morju in se prepuščate toplemu soncu in šumenju
morja. Kar naenkrat zagledate pred sabo prizor na karti. Ženska meče
v vodo rože, z drugo roko pa se opira na sidro. V daljavi vidite
ladjo in očitno je, da je ženska v povezavi z njo. A ni to prelep
prizor?
Koliko romantike se skriva v njem. Samoumevno se začnejo v
naših glavah porajati vprašanja: Kdo je ta ženska? Kakšno zvezo ima
z ladjo? Je na ladji morda njen ljubi mož ali fant?
Z levo roko se
opira na sidro in išče trdnost. Zakaj pa ni šla z njim? Kaj jo
zadržuje na obali? Je morda vezana? In ne pozabimo se vprašati: Ga
bo čakala, da se vrne? Ima toliko moči in samozavesti?
In morje je
precej razburkano. Je nevarnost, da se ladja prevrne? Je pa res, da
je ženska nesebična, saj zelo radodarno in odkrito z desnico spušča
vrtnice v morje. Ste vedeli, da je morje kot simbolika življenski
prostor, ki prenaša energijo za preživetje? Kakor je za nas to kri,
sta za zemljo, morje in reke.
In poglejte oblake. Zakaj so rumene
barve? Morda to pomeni, da se z odhodom ladje pripravljajo v zraku
spremembe? So morda oblaki v kombinaciji z razburkanim morjem
napoved nevihte?
Kaj pa sidro, ki je oranžne barve? Napoveduje
morda, da se bo iz tega odhoda nekaj naučila? Vidite konec sidra, ki
je v obliki puščice in je obrnjeno navzgor? To vidimo večkrat na
kakih grafih, ki kažejo trend navzgor. Pomeni ta odhod, ki izgleda
boleč, pozitivno spremembo za žensko na sliki?
Ali pa drugače: se
morda ženska le pretvarja, da ji je hudo ob odhodu? In konec
koncev….ženska je sedaj sama. Ali ji priskočimo na pomoč, jo
povabimo v družbo, na pogovor?
Hočemo vedeti, kaj misli, kaj dela,
kaj pričakuje in kje živi?
Vizualizacija, vizualizacija,
vizualizacija. To je edini recept. |
