Posebnost hebrejskega alfabeta je medsebojno prepletanje črk in števil. Črka je lahko tudi številka. Danes je splošno sprejeto dejstvo, da vse temelji na številkah. Vse kar obstaja je na nek način kodirano. Že Pitagora je zastopal misel o naravni geometriji. Carl G. Jung pa je šel še dlje in zastopal misel, da so številke obstajale pred človekovo zavestjo. Številk si ni izmislil človek, on jih je samo odkril. Številke so torej obstajale od vekomaj.

Po tej Jungovi teoriji so številke najprimitivnejši element za urejanje človekove zavesti. Človekova podzavest številke vedno uporablja kadar začne neko stvar urejevati. Od tu naprej do njegove končne izjave, da so številke »arhetipi urejanja« ni več daleč. Psihološko gledano so vedno vse stvari urejene po nekem zaporedju.

Taksno urejanje pa predstavlja svojevrstno razmišljanja, ki vključuje visoko stopnjo abstraktnosti. Hebrejska črka, ki ima številčno vrednost nima nobenega matematičnega pa predstavlja v Jungovi teoriji veliko oviro. Oviro je rešil s teorijo o sinhroniciteti, ki jo pomena. Vzporednico z vsakim matematičnim načinom mišljenja je treba takoj odmisliti. To definira kot medsebojno povezavo dveh ali več vzročno nepovezanih dogodkov. Teorija je sprejemljiva vendar s pridržkom. Sinhroniciteta ima povsem določeno paralelo z števili čeprav zelo majhno. Na koncu je moral le priznati, da so števila in sinhroniciteta le medsebojni povezavi. Torej so odvisna drug od drugega. Tej trditvi pritrjuje tudi Bertrand Russel, ko pravi: »Veliko časa je potrebno, da človek razume, da sta par fazanov in človeški par samo instance števila dva in nič več«.

Zveni skoraj nemogoče, ampak z vso resnostjo trdim, da je takšnega mišljenja zmožen samo človek od spočetja pa do rojstva. Dopustiti pa je treba možnost, da se ta način mišljenja podaljša do trenutka prvih zavestnih zaznav. Druga možnost pa se udejanji takrat, ko človek privede svojega duha do tiste skrajne možnosti, ko se združita pozitivno in negativno, obstoj in neobstoj, večno trajanje in večno nehanje. Izziv mističega kabalizma v tem primeru postane drzna avantura.

Rešitev mističnega kabalizma se zdi skoraj nemogoča. Seveda obstajajo dejstva, ko človek ob določenih fizičnih in umskih naporih doseže določene mistične izkušnje, ki so po svojem izvoru in učinku nasprotje tega kabalistične tradicije. Sodobne mistične izkušnje izražajo potrebo odvisnosti. Človek je vodno odvisen od povezave z božansko energijo, ki se ne pusti definirati. Kabalisti svojo mistično izkušnjo opisujejo kot: »definirano nedefiniranost«.

Številni znanstveniki se strinjajo, da naše znanje obstaja v izključno abstraktni obliki. V svetu razuma ni ne prostora in časa. V tem, abstraktnem svetu razuma je vse absolutno. Preteklost, sedanjost in prihodnost se združujejo in prežemajo tako, da prehajajo v večnost. Večnost pa je »definirana nedefiniranost«.